Na začetku so na regatah jadrali na gucih in pasarah, ki so bili posebej zgrajeni samo za regate in ker je na koncu 19. in začetku 20. stoletja na Lošinju bilo 7 ladjedelnic, je bilo vprašanje časti in prestiža, čigava pasara bo zmagala na regati.
Zaradi specifičnosti malološinjskega zaliva, kjer poleti v glavnem prevladujejo termični vetrovi in maestral z minimalnim valovanjem, je lošinjska regatna pasara drugačna kot na drugih delih Jadranskega morja; široka pri glavnem rebru, z veliko kvadraturo jader za svojo velikost ter globoko kobilico po celi dolžini, posebej na krmi, in z globokim krmilom. Uporabljalo se je t. i. Marconijevo jadrovje (snast), ker je dolga gred sošnega (trapeznega) jadra paralelna z jamborom spominjala na takratne Marconijeve antene za telegraf. Takšno jadro, po kroju podobno današnjim jadrom, je bilo naprednejše od latinskega in oglavnega jadra in z njim so barke lahko jadrale veliko bolj v veter.
Iz teh pasar je nastal nacionalni razred jadrnic tipa L-5, ki jih je projektiral Lošinjec Anton Martinolić, iz njih pa je potem nastal olimpijski razred Star. Prav z njimi sta Agostino Straulino in Nicolo Rode osvojila dvakrat naslove olimpijskih zmagovalcev (Helsinski, 1952 in Melbourne, 1956) ter trikrat naslove svetovnih prvakov v jadranju v razredu Star.
Lošinj je bilo edino mesto na vzhodnem Jadranu, kjer so se posebej gradile jedrnice za regate. Služile so za izlete in ribolov, na tradicionalnih jadralnih regatah pa so predstavljale svoje konstruktorje in kazale svoje športne zmogljivosti. Prav na podlagi starih fotografij, ki so prikazovale regate pasar v malološinjskem pristanišču, sta po originalnih načrtih izdelani dve lošinjski regatni pasari.
