Vsaka lošinjska ladja je, ko je izplula iz pristanišča in se odpravila na daljno pot, pristala v eni od najlepših lošinjskih uval. Gre za uvalo Čikat pri cerkvici Annunziata, kjer se je posadka izkrcala ter v cerkvici z družinskimi člani pred ločitvijo molila rožni venec.
Kot simbol tradicije, a tudi ljubezni in zvestobe, je nastala umetniška skulptura „ADDIO“. Bronasta skulptura, visoka 178 cm, je svoje mesto našla ravno na istem mestu, kjer so žene v zgodovini več let pozdravljale svoje pomorščake. Posvečena je Mariji Stuparić, ženi kapetana Aldebranda Petrine, ki mu je mahala in ga tako pozdravljala, medtem ko je on izginjal v daljavi. „Addio, moj ljubljeni!“ je govorila proti vetru in mahala z belim „facoličem“ (robcem) jadrnici, ki je izginjala na horizontu.
Nato se je vrnila v cerkvico Marijinega oznanjenja (Annunziata), da se še enkrat pomoli za njegovo srečno vrnitev. Inicialki M. S. na „facoliču“ (robcu) pripadata ravno njej, prijetni in skrivnostni ženski, ženi velelošinjskega kapetana Aldebranda Petrine. V 32 letih zakona sta le 13 mesecev preživela skupaj v svojem domu na Lošinju. Žene pomorščakov so morale biti močnega duha, vztajne, potrpežljive in na vse pripravljene.
Gre za likovno interpretacijo skulpture o formi žene v nošnji, ki se večplastno izgublja v prostoru, ki pa jo „odnaša veter“. Ideja izhaja iz tradicionalnega simbola, ki se ga vedno bolj pozablja, vse pa z namenom „zadrževanja“ hitro pretečenega časa in obnove občutka pripadnosti nekemu okolju. Skulptura „Addio“ je simbol ljubezni in zvestobe.
Akademska kiparka in avtorica skulpture je Zvonimira Obad.
Prejšnji dogodki so bili zgled in obenem navdih za scenski prikaz slovesa od pomorščakov „Pozdrav kapetanu“, ki poteka vsak september v okviru festivala LOSINAVA.
